2. Najprej sem se lotila namestitve programov, ki bodo potrebni za nadaljnje delo. Program Autocad sem uporabljala že v prvem semestru. Namestila sem še Adobe Photoshop in Illustrator.
3. Razmišljanje
Z vpisom na Fakulteto za arhitekturo se je zame znova začela novo, neznano obdobje polno pričakovanj in izzivov. Pred začetkom študija nisem bila seznanjena s stvarmi, s katerimi sem se morala neizbežno soočiti na začetku. Novo okolje, kraj, profesorji, predavatelji, sošolci, predmeti. Študija sem se zelo veselila in soočanje s "težavami" vzela kot izziv. Predvsem prvi mesec sem se soočala s pritiskom in strahom v sami sebi, ko sem vsak dan dobivala naloge za katere sem vedela da bom potrebovala čas, da jih preučim in pridobim znanje, ki bo potrebno za uspešno rešitev le teh. Bilo je težko tudi s časovno razporeditvijo, saj še nisem vedela koliko časa bom potrebovala za kakšno nalogo. Ob vsem tem sem ugotovila, da splošna gimnazija ni bila najboljša izbira. Menim, da bi več splošnega znanja potrebnega za študij arhitekture pridobila na kakšni tehnični šoli posledično pa bi bila v začetku študija bolj prepričana vase in v svoje izdelke. Zavedam se, da spadam med perfekcioniste, tiste, ki želijo vedno vse narediti, poleg tega pa tudi najbolje. Do zdaj nisem bila navajena, da bi oddala izdelek za katerega nisem vedela ali bo zadovoljil pričakovanja profesorjev, jim bo všeč, bodo razumeli mojo idejo, sporočilo.
Ko sem prvi dan 2. semestra sedela v predavalnici in čakala na začetek novega predmeta (Digitalne metode in predstavitve) sem razmišljala kaj bomo pri predmetu počeli. Se bomo samo učili uporabljati autocad ali tudi kaj drugega. Ta uvodna ura je bila zame eno najboljših predavanj, ki sem jih poslušala. Že prej sem se sama večkrat spraševala zakaj se ljudje neupamo izpostavljati, povedati, da nam je všeč nekaj drugega, da imamo drugačno mnenje. Predavateljeve argumentirane izjave, da je delno kriva šola so me prepričale in mi dale misliti, hkrati pa potrdile že moje prejšnje ugotovitve. V šoli smo razdeljeni v skupine, naše delo je ocenjeno s številkami, šola nam narekuje nek red, ki pa ni nujno dober. Vedno se v teh skupinah najde nekdo, ki je "najboljši" in bi ga vsi morali imeti za zgled. Kako vemo, da je ravno ta oseba najboljša, da je najbolje naredila domačo nalogo, največ zna, narisala najlepšo risbo? Pri izpostavitvi vedno ene osebe se ostali sprijaznijo z usodo ter se pomaknejo v neko zlato sredino, kjer se nihče ne vtika v njih in ostajajo v povprečju.
Po predavanju in vajah sem doživela nevito misli v svoji glavi. Slišano je bilo nekaj časar sem se vseskozi zavedala, vendar temu nisem polagala posebne pozorosti, saj bi to zelo težko spremenila. Zavedam se, da sama vsega tega nisem doživela skozi sebe tako intenzivno, kot je to velika večina ostalih, saj so me straši v stvareh, ki so me veselile in ki sem jih počela vedno vzpodbujali in podpirali. Predvsem pa je pomembno, da sem se ukvarjala s tem kar me je veselilo.
Vedno sem se ukvarjala s stravmi, ki so me veselile in zagovarjala svoja stališča, tudi če se drugi z mano niso strinjali. Da sem se uspešno prebila skozi leta šolanja gre največja zahvala staršem, ki so me tega v 2. razredu "rešili". Biti v razredu, v katerem si zapostavljen ni nikoli lepo. Sama nikoli nisem želela govoriti čez učitelje, saj sem mnenja, da prav vsak izmed njih želi učencem dobro, vendar pa imajo svoj način podajanja znanja, ki vsem nikoli ne more ustrezati, zato bi se temu morali prilagoditi. Prav to se je zgodilo meni. V razredu je bilo nekaj deklet, ki jih je učiteljica izpostavila kot vzor vsem ostalim. Po njenem mnenju sem bila jaz izključena. Zakaj jaz ne? Zakaj prav one? Tega nisem nikoli izvedela. Mogoče zato, ker so prihajale iz drugačnega okolja kot jaz ali pa ker je bilo učiteljici njihovo razmišljanje bližje. Ko otrok razvija spoje sposobnosti, se uči, potrebuje pohvalo, četudi to kar je naredil ni bilo najbolše. Potrebno mu je povedati, da je njegov izdelek lep, hkrati pa mu pomagati da ga bo izboljšal. Moje risbe so bile takrat umeščene med grde. tudi moje takratno znanje naj ne bi bilo ravno bleščeče. Vedno znova in znova sem prejemala negativne odzive od učiteljice nad svojimi izdelki. Obenem pa so se tudi te "najboljše učenke" začele obnašati kot najbolše ter tiste, ki nismo bili člani njihovega kroga odvračati ter zasmehovati. Takrat sem popolnoma izubila prepričanje v svoje deli in svoje izdelke. Imela sem srečo, da so straši mojo krizo opazili in me podpirali pri delu. Vsak poskus, da bi se učiteljici dopovedalo, da smo si različni je bil zaman. Imela je že svoje mnenje. Starši so mi vrnili igubljeno vero vase ter me potegnili iz brezna. Takrat sem se naučila, da moje delo nikakor ni slabo, ampak je le drugačno od dela drugih. Vsake oči pa imajo svojega malarja. Kasneje pa so zmoto učiteljice pokazali tudi drugi uspehi ter testiranja nadarjenoti na katerih sem bila visoko nad povprečjem. Vse to mi je vrnilo vero vase in od takrat me ni bilo nikoli strah zagovarjati svojo risbo, znanje ali pa dejavnost s katero sem se ukvarjala. Nato sem zamenjala šolo, ker smo se preselili. Lahko bi se mi zgodil enak padec, vendar sem bila nanj pripravljena in sem se uspešno spopadla z novim izzivom. Tudi v tem okolju sem bila nekoliko odrinjena, saj sem bila priseljenka in zato v njihovih očeh manjvredna. Čeprav je bilo včasih težko, se na to nisem ozirala, ampak sem sledila svojim ciljem ter jih z delom tudi osvajala. Kasneje v gimnaziji, ko si naj bi bili nekoliko bolj podobni mi je postalo še bolj jasno, da si z odraščanjem postajamo vedno bolj različni. Seveda se je spet našla tista, ki je bila "najboljša" in nakaterim uspela vsiliti svoj način razmišljanja ter si jih podrediti. Jaz pa sem se držala svojih okvirov in ciljev. Poskušala sem tudi vzpodbujati ostale, jim pomagati, da se dokažejo, pokažejo svoje znanje. Pri nekaterih sem bila uspešna pri drugih malo manj. Če se še tako trudiš, vseh nikoli ne moreš rešiti. Vsak si mora sam želeti nekaj doseči, ti mu tega pač ne moreš privzgojiti, lahko mu samo poskušaš pomagati če pomoč sprejme. Velikokrat mi je bilo hudo, ko sem komu želela pomagati, da bi nekaj naredil, saj sem vedela da ima sposobnosti vendar jih ne izkoristi, a to mi uspelo. Sprijaznila sem se, da nekomu ne moreš privzgojiti nekaj česar ni bil deležen že od rojstva.
Sem mnenja, da sem na fakulteto prišla dokaj dobro pripravljena. Krize pa sem imela ker sem bila navajena, da vedno naredim vse prav in so moji izdelki med najboljšimi. Kriva je tudi šola, izobraževalni sistem. In to v veliki meri. V gimnaziji samo sediš za učbenikom in se učiš nekaj, kar pozabiš ko odpišeš test oz. ko končaš maturo. Pridobivanje splošnega znanja je tako rekoč pozabljeno. Npr. vsak ima telo v katerem potekajo procesi, ki nam omogočajo življenje. Namesto, da nam v šoli na poenostavljen način prikazali delovanje telesa, se učimo o takšnih in drugačnih celicah, ki jih bodo pri študiju potrebovali le na medicini. Sedaj se na fakulteti počutim odlično! Naučila sem se kako si razporediti čas, da opravim vse potrebne obveznosti, hkrati pa mi ostane tudi nekaj prostega časa zase. Imamo različne profesorje, ki imajo različne načine podajanja znaja, ki pa so vsak zase odlični. Vsak ti poda znanje svojega področja, ki so ga pridobili z dolgoletnimi izkušnjami. Mi pa imamo to srečo, da znanje posredujejo prav nam. Zato se vsak dan se na faks odpravim z veseljem in polna pričakovanj, kaj bom novega izvedela.
4. ...
http://www.youtube.com/watch?v=KLi-vJSNP6U&feature=related
5. Ustvarila sem prvo objavo na blogu. Kljub strahu na začetku, da bom imela težave, saj s tem prej še nisem bila seznanjena sem v oblikovanju naloge uživala. Spet znam nekaj novega :). Potrudila se bom da se bo moje znanje izboljševalo in bodo naslednje objave vedno boljše in boljše.
